»Jaz sem bolan človek … Hudoben človek. Neprivlačen človek sem jaz. Mislim, da me bolijo jetra.«

»Nisem svetnica, jaz sem hrušč.«

»Srečo imam, da sem telesno v dobri formi. V boljši formi, kot sem bila kadar koli doslej v življenju.«

»Ne veš, kaj bo. Boriš se, čeprav ne veš, kaj bo, a se moraš boriti! Zavedala sem se, da imam tri otročke, za katere bo treba skrbeti, dala sem vse od sebe zato, da stojim na nogah in se trudim naprej. A bili so trenutki, ko mi je jemalo voljo do življenja …«

»Evo me, tu sem.«

»da so vse nejasne razcepljenosti vedno v nas, pa naj gre za mladost in starost, dobro in zlo, poraz in zmago«

»Morda je zelo preprosto – vedno sem si želela zadovoljstva v lastnem domu, družinske sreče, ljubezni, pa vsega tega nikdar nisem znala občutiti. Hrepenenje po nečem neoprijemljivem me je gnalo v iskanje zadovoljitve, ki se mi je izmikala, in zdelo se mi je, da se večno skriva nekje drugje. Sreče in zadovoljstva nikoli ni bilo tam, kjer sem bila tisti trenutek jaz. Zdaj pa se mi je prvič zazdelo, da vem, kje se nahaja. Neopazno, toda stalno. Tiho, mirno zadovoljstvo v zavetju udobnega bivališča nekje v srednji Evropi, v moji Ljubljani.«

»Dobro sem pregledala in preučila stanje z vseh kotov. V zadnjih dneh sem prišla do ene najtežjih odločitev v življenju.«

»Takrat v času afere se je vse obrnilo proti nam in sem nehala govoriti, držala sem v sebi, nabiralo se je, nabiralo in potem je izbruhnilo.«